30. BledCom: Narava lahko preživi brez nas, mi pa brez nje ne

Prvi BledCom, ki smo ga organizirali leta 1994, je bil poseben po tem, da v Evropi nasploh, ne samo pri nas, odnosov z javnostmi še niso jemali kot resno disciplino, še posebej ne v univerzitetnem prostoru. S tem, ko sem na Bled pripeljal profesorja Jamesa Gruniga z Univerze v Marylandu, sem pritegnil večino takrat predavajočih profesorjev v Evropi. Lahko bi rekel, da so prišle tri »kohorte«, nemška, nizozemska in britanska, s čimer je nastalo jedro dogodka, ki se je naslednje leto želelo ponovno sestati in tako se je vse skupaj počasi začelo razvijati naprej. Prvi BledCom, ki smo ga imeli v Vili Bled, je bil malce nadrealističen, saj je bilo tam, kot da bi se ustavili v času, ker se objekt praktično ni spreminjal že od Titovih časov. Po drugi strani pa je bilo sedeti na terasi ali na balkonu ter gledati na Blejsko jezero prelepo doživetje, vila pa se je ponašala tudi z izjemno kulinariko, tako da so naši gostje vedno uživali na naših večerjah. Bil je to simpozij v pravem pomenu besede, na katerem so se ljudje srečali, se pogovarjali in zabavali. Od takrat se jih veliko vsako leto vrača na Bled; od letošnjih okrog 130 udeležencev jih je zagotovo več kot polovica »povratnikov«.

Res je, na začetku sta sicer prevladovali Evropa in ZDA in še danes je med udeleženci največ Američanov, ki vedno radi pridejo na Bled. Potem pa so zelo hitro začeli prihajati tudi Azijci, predvsem iz Hong Konga in Tajvana, saj je Univerza v Marylandu med njimi zelo priljubljena študijska izbira. Potem pa se je krog udeležencev širil še na Pacifik, tako da nas vsako leto obiščejo tudi Avstralci in Novozelandci. Vsaj zadnjih 25 let je močna tudi udeležba iz Južne Afrike, saj imajo v Pretoriji zelo ugledno univerzo, na kateri predavajo odnose z javnostmi. Zanimivo, da je še najmanj udeležencev iz Vzhodne Evrope, zgolj peščica.

Že od začetka se trudimo videti malo naprej in s tega vidika odpirati nove prostore razmišljanja in delovanja. Ko sem pripravljal zgodovinski pregled BledComa, sem ugotovil, da smo že leta 1996 govorili o vstopanju v elektronsko dobo, se pravi, še preden je bil internet tako razširjen. Okoljska vprašanja pa so v resnici prisotna že vsaj od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej, če se spomnimo ustanovitve Rimskega kluba, kjer so se intelektualci in poslovni voditelji posvečali perečim svetovnim problemom. Okoljska razprava se je sicer potem zelo počasi odvijala, leta 1997, ko smo BledCom posvetili okolju, je šlo bolj za vprašanje družbene odgovornosti. Danes pa živimo v svetu, kjer že vsi ljudje vidijo in občutijo vremenske spremembe. V Sloveniji smo včasih imeli štiri letne čase, zdaj pa imamo le še poletje in zimo. Ne spomnim se, kdaj sem v Ljubljani nazadnje kidal sneg (smeh), in to, da imamo v Sloveniji zdaj tudi tornade, je prav tako relativno nov pojav. Skratka, spremembe so vidne in zato je skrb za podnebne spremembe zelo resna. Njihove posledice so na vseh področjih strašljive, na primer velik del migracij je posledica podnebnih sprememb. Vsi skupaj poskušamo ugotoviti, kaj bomo v resnici pustili za seboj. Kakšna bo narava, ko bodo moji otroci stari toliko, kot sem zdaj jaz? Tega si skorajda ne znam predstavljati. Če greste v Ameriko, tam inčunov ne boste več dobili, ker so izlovljeni in tudi v Jadranu bo slej kot prej prišlo do tega, če se bo takšno stanje nadaljevalo. S tem planetom smo začeli ravnati na način, da nas bo moral izvreči, če se mi sami ne bomo spremenili.

Kar nekaj podjetij že leta zelo resno dela na tem področju, večino pa jih bo prihodnje leto, ko bodo pravila o poročanju podjetij o trajnosti začela veljati tudi pri nas, to pošteno šokiralo. Del dodatnih problemov bo izhajal iz tega, da večina pravil igre sploh še ni napisana in bodo morala podjetja sproti ugotavljati, kaj in kako jih je treba izvajati. Seveda se bo tudi Slovenija morala prilagoditi splošnemu gibanju, ki je v Evropi zelo močno in žal tudi pretirano regulirano. Ogromna količina nekih novih predpisov, ki se napoveduje, bo podražila proizvodnjo in precej zapletla poslovanje podjetij. Mene pri tem najbolj skrbijo prav negativne posledice te pretirane normiranosti in tudi zaletavosti, do katere bo prišlo pri zaposlenih v teh podjetjih, ki se bodo morala zelo hitro pripraviti na upoštevanje novih predpisov. Bojim se, da bo prišlo do ravno obratnega učinka – namesto da bi zaposleni z veseljem sprožali spremembe, se jim bodo morda celo začeli upirati.

V tem trenutku me najbolj skrbi to, da Evropska unija ni sposobna biti resen igralec. Namesto da bi tudi v našem prostoru proizvajali »tehnovelikane«, mi raje ustvarjamo direktive, s katerimi bomo regulirali delovanje teh velikanov. Sprejeli smo akt o digitalnih storitvah pa akt o digitalnih trgih, pišejo se novi akti, ki se bodo ukvarjali z umetno inteligenco, ne da bi sami sploh imeli resne igralce na tem področju. Skratka, v EU smo zelo ponosni na svojo regulacijo, nimamo pa nič oprijemljivega za ponuditi.

Sam se umetne inteligence sicer ne bojim, saj mislim, da nas bo osvobodila množice dolgočasnih in ponavljajočih se opravil, ki so najbolj podložna digitalizaciji, in da nam jih bodo algoritmi odpeljali stran, kar je lahko samo dobro. Če ne bo potrebno početi dolgočasnih stvari, bo ostalo več časa za bolj kreativne. Niti najmanj me ne skrbi, da bi bila umetna inteligenca sposobna od nas prevzeti empatijo, čuječnost, ljubezen, kreativnost in vse drugo, kar nas dela ljudi. Nevarnost, ki jo vidim, je bolj to, da bomo zaradi demografskih sprememb prisiljeni umetno inteligenco uporabljati tudi tam, kjer bi jo jaz bistveno bolj zadržano. Če sem bolj konkreten – Japonci, ki so še v hujši demografski krizi, kot smo mi, na veliko uvajajo robote na primer v domove za starejše občane in zdravstveno oskrbo. Umetna inteligenca bo zagotovo marsikaj olajšala in poenostavila, ampak mi bi se vseeno morali ukvarjati z vprašanjem, kaj se bo zgodilo s človečnostjo.

Ravno včeraj smo objavili nov poziv za oddajo referatov na temo dobrega počutja in blagostanja, well-beinga. Komunikatorji se bodo namreč morali začeti še v večji meri posvečati dobremu počutju zaposlenih in drugih deležnikov podjetja, kar je posledica vseh družbenih sprememb, o katerih sva govorila. Digitalizacija bo omogočila boljši izkoristek človeškega dela, kar pa po drugi strani spodbuja dodatno intenzifikacijo dela. Morali se bomo začeti ukvarjati s tem, kako ljudem omogočiti, da spet dobijo veselje do življenja in dela. Sploh zdaj po koroni, ko je začela vladati skorajda vsesplošna depresija in so vsi zamorjeni – pa ne samo pri nas, ampak je to prevladujoč občutek v zahodnem svetu –, poleg tega pa se soočamo z izjemno nizko stopnjo zaupanja v voditelje na vseh ravneh, še najbolj pa v politiki, ljudje nimajo jasne perspektive. Sprašujemo se, kakšne so možnosti, da bodo naši otroci živeli boljše od nas, in o tem se bo potrebno začeti odprto pogovarjati. Vloga komunikatorjev je najprej, da vse te skrbi slišijo in začnejo razmišljati o njih. Še bolj to velja za podjetja in vlade. Če ne bomo pripeljali veselja v življenje ljudi, preprosto ne bomo sposobni ostati dovolj inovativni in razvojno naravnani, da bi lahko tekmovali z Azijo, ki napreduje z neverjetno hitrostjo. Indija že počasi prehiteva Kitajsko, imamo dve velesili, in pričakujem, da se bo v naslednjem desetletju ali dveh zbudila tudi Afrika; Amerika pa je medtem tako ali tako že na višjih prestavah. Mi v Evropi, kot rečeno, pa bi samo regulirali ...

Teoretično gledano so deležniki vsi, ki na nas pomembno vplivajo, in tisti, na katere lahko v tem trenutku vplivamo mi – in jim lahko naredimo tudi največ škode ali koristi. Naravo moramo začeti upoštevati, ker narava brez nas lahko preživi, mi pa brez nje ne.